Slikarska šola Natalije Šeruga Golob
Strokovno usposobljena mentorica (uspešna akademska slikarka že vrsto let ob svojem predanem slikarskem delu) vodi tečaje slikanja in tečaje risanja. Slikarske izkušnje in znanja strokovno predaja udeležencem v slikarski šoli.
Slikarska šola z veseljem in odgovornostjo izobražuje prizadevne in napredka željne ljubitelje slikarstva z namenom, da pridobijo profesionalne slikarske izkušnje in znanja.
Mentorica mag. Natalija Šeruga Golob (roj. 1971 v MB) je diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1999), kjer je tudi magistrirala (2003). Kot svobodna umetnica živi Radencih.

www.natalijaseruga.si

Intervju z mentorico mag. Natalijo Šeruga Golob za prispevek o slikarskih šolah v Mariboru
(spletni portal maribor24.si, 23. februar 2020)


Kako se je začela zgodba Vaših tečajev? Je to leto prvo ali je tradicija že daljša?
Različne slikarske tečaje in delavnice kontinuirano vodim v Mariboru od leta 2000, torej že 20 leto. Od leta 1998 do 2000, po diplomi na Akademiji in nato, ko sem bila študentka podiplomskega študija slikarstva na Akademiji, pa sem jih vodila tudi v Ljubljani. V Mariboru sprva pod okriljem galerije Skrinja, nato v sodelovanju z galerijo Abruni, zadnjih šestnajst let pa vodim slikarske delavnice samostojno, kot Slikarski tečaj Maribor.

Mi lahko zaupate, koliko učenk in učencev ste imeli do sedaj? Kakšen je trend - jih je vedno več, manj?
Udeležencev slikarskih delavnic ne štejem, nekateri pridejo enkrat, drugi ostajajo ducat let in jim je moj-naš slikarski tečaj njihov oddaljen atelje z mentorico in soustvarjalci, odnosi postajajo spoštljivo ustvarjalno prijateljski. Posameznikov, ki si želijo slikati, ustvarjati je v zadnjih letih mnogo več, kot tistih ki si želijo umetniško delo kupiti. Nekako se je razmerje med tistimi, ki so kupovali umetnost, jo cenili in celo plačali zanjo prevagalo na stran tistih, ki si želijo sami naslikati, ustvariti neko delo. Neizmerno sem vesela, da posamezniki, ki obiskujejo moje delavnice in sami ustvarjajo, premorejo tudi kritično realni pogled ter imajo zavest, da z ljubeznijo ustvarjena slika še ni nujno umetniška. Nekateri plačajo za učenje slikanja in hkrati kupujejo umetniška dela. Generalno pa danes primanjkuje zavesti, da ni vsako ustvarjeno delo že umetnost. To zelo pozabljamo, saj smo v obdobju v katerem so vrednote: jaz, zase, zmorem, znam. Lahko se naučiš korektno in lepo igrati klavir toda malokdo bo vrhunski pianist.

Kako je umetnost sprejeta v Mariboru? Ji dajemo dovolj pozornosti?
Verjetno nič drugače, kot je bilo zmeraj. Je pa naš napredek, da je umetnost dostopna vsakemu. Nekoč si moral imeti srečo, da si se rodil v premožni družini, ki je imela dostop do umetniških del, danes se lahko rodiš v zelo revni družini in imaš svobodno voljo in možnost, da kasneje, kadarkoli vstopiš v umetnost. Glede tega napredujemo. Lahkotno, dopadljivo, na prvo žogo je zagotovo zmeraj hitro in dobro sprejeto, pri večini. Toda večina tako in tako ni izziv in umetnost zagotovo ne nagovarja večine, temveč posameznika. V medijih je mnogo preveč ne selekcioniranega prostora za samooklicane »umetnike«, komercialne, agresivne in glasne. Človeku, ki ima rad umetnost, jo resno spremlja ter z njo živi je jasno, da še zdaleč ni vse enako, da jabolko nikakor ni enako zelju. Ampak kot povsod je tudi na področju umetnosti zelo veliko smeti, postali smo strašansko površni, sebični in skrajno nepotrpežljivi. K sreči je čas velik čistilec, ki odplakuje … V zgodovini, v tradiciji umetnosti so ostali veliki ustvarjalci, toda zelo redki med njimi so imeli srečo, da je družba prepoznala vrednost in dala pozornost njihovemu delu že v njihovem času.

Pa umetnost in mladi? Delate tudi z mladimi? Kaj Mariboru na tem področju manjka, kaj bi še lahko storili?
Z velikim veseljem sem v družbi z mladimi po duhu, z iskalci znanja in slikarskih izkušenj, to je pot, po kateri stopam sama in stopajo udeleženci mojih slikarskih delavnic, slikarskih tečajev. Vedno bolj sem hvaležna za to družbo potrpežljivih, skromnih iskalcev slikarskih veščin in skrivnosti, ki zmorejo potrpežljivo iskati in hkrati kritično pogledati. Verjetno bi se dalo z mladimi (po letih) storiti veliko. Največ z vzgledi, če bi starši namesto, da vlagajo le v zdravo telo vložili tudi v zdrav duh. To je namesto, da vložijo denar v nov telefon, preveliko televizijo, prevelik avto, preveliko hišo, drage počitnice, preživijo blag in tih dan v družbi z umetnostjo, v galeriji, v muzeju, v knjižnici, v knjigarni ... Z vzgledom, ko nas odrasle nerazumno razveseljuje, poživlja, bogati, navdihuje neka majhna umetniška stvar, za katero celo plačamo. Ko nam je v neizmerno veselje in prestiž, da smo v stiku z umetnostjo. Verjetno mladi potrebujejo le vzgled v zgodnjih letih in nato trdno in tiho podporo njihovemu raziskovanju umetnosti. Sama imam izkušnje; kot punčka spomin, da je dedi kupil dve majhni lepi oljni sliki, da sem v zelo zgodnjem obdobju z mamo slikala, da sem v osnovni šoli dobila velik zaklad, ene super velike in pisane tempera barvice, da je v srednješolskem obdobju obstajal neformalni krožek slikanja na srednji šoli (vodil ga ni profesor temveč umetnik). Tudi to so bila moja vrata v umetnost.

Na kak način poteka delo v Vaših tečajih?
Delo v slikarskih delavnicah, ki jih vodim poteka kot posredovanje slikarskega métjeja, slikarske obrti in seveda iskanje, razvijanje, artikuliranje posameznikove lastne slikarske govorice. Zadnja leta sledimo pri učenju slikarske obrti renesančnim vrednotam, kot so SAPER VEDERE (znati videti), IMITATORE DELLA NATURA (gledanje, opazovanje, ki je temeljna vrednota), PURO (jasno, čisto brez nepotrebnih okraskov), FACILITA (hitrost in lahkotnost pridobljena z marljivostjo, z veliko vaje), PERSPEKTIVA (obvladovanje prikazovanja prostora). Edino tak način posredovanja znanja se mi zdi smisel in mi je izziv.
Veliko nalogo, poslanstvo in izziv pa vidim predvsem v vizualnem kultiviranju posameznika in s tem družbe. Trudim se, da v sklopu delavnic več časa namenimo obiskom in ogledom umetniških del Da pridobivamo občutek in zavest, da znamo ločiti kič in prazno pacanje po površini od umetniškega dela. Boleče je leta 2020 slišati stavek ne razumem Picassa, ne razumem moderne umetnosti (čeprav je z nami vse to že več kot 100 let). Nedopustno je, in je znak nekultiviranosti, da nekdo, ki ima izobrazbo, položaj v družbi, javno in glasno podpre, celo vloži denar v popoldanskega slikarja (prijatelja, znanca), ki maže kičaste krajine, akte ali še huje abstraktno (in prazno) paca barve na platno. Lepo je, da posameznik z veseljem slika, paca z barvami, je v čarobno ustvarjalnem procesu, v blaženem stiku s seboj, postane pa zelo škodljivo, ko se potem v javnem prostoru za takšno osebo neupravičeno uporablja beseda umetnik, ta beseda je danes razvrednotena. Tudi sama imam neljubo izkušnjo, ko nekdo pride na en tečaj, in je zaradi svojih prijateljsko poslovnih povezal zelo hitro v javnem prostoru imenovan za umetnika, medijsko odmeven in tržno uspešen. To je nedopustno.

Glede na to, da ste domači na tem področju - je šol umetnosti, slikanja, risanja ... v Mariboru dovolj, premalo, preveč? Jih je, razen Vas in nekaj umetnikov, ki izvajajo tečaje, sploh še kaj?
Danes je tako in tako prevelika produkcija in ponudba vsega, preveč je umetnikov, mnogo preveč je umetniških šol, kjer plačaš šolnino in dobiš formalni naziv. Verjetno je lažje biti umetnik kot karkoli drugega. Vprašanje pa je, kaj bo svet z vso to produkcijo, tudi umetnosti? Pri nas tako in tako ni trga, zbiralcev in konzumentov umetnosti je malo. In zato so le ti zelo dragoceni, za življenje umetnosti. Verjetno je danes mnogo manj fino biti neviden, strasten in tihi ljubitelj ki živi z umetnostjo, kot pa glasen samooklicani veliki umetnik, lačen publicitete. Tudi pri sebi opažam, kako težko realiziram željo, da bi vsako leto kupila en kos umetnosti, da mene poživlja in tudi zato, da s tem podprem avtorja. Te zavesti žal še zdaleč ne premoremo.
Menim da ni pravega odnosa in zavedanja, da je umetnost prestiž, nekaj dragocenega in redkega, kot biseri. Preveč posameznikov si domišlja, da se itak lahko naučijo in si naslikajo umetniško delo, ilustrirajo knjigo, napišejo in izdajo knjigo. Ne, to ne gre. Lahko si naslikaš korektno narejeno sliko. To je vse. Zelo zelo redko nastajajo presežki.
Na vprašanje ali je preveč ali premalo takšnih delavnic je moj odgovor ambivalenten. Za slikarske delavnice, ki bi potekale v tem duhu kot sem opisala, na eni strani sodobno egoistično tržno upam, da ni veliko konkurence, po drugi strani pa hkrati upam, za boljše stanje duha v družbi, da jih je vsaj ducat v takšnem mestu kot je Maribor.

Kako je biti kulturnik, umetnik v Mariboru?
Živim v Radencih, kjer sem raje in prej tiha delavka v kulturi kot lokalna »umetnica« ali lokalno poznana slikarka. Od kar je vsak, ki popoldne slika slikar in umetnik, nočem imeti ničesar skupnega s samooklicanimi »umetniki«. Sem raje (kulturna) delavka (pridna mravljica), je bolj svobodno in kreativno. Prava umetnost nastaja v ilegali, pravi meni ljubi Marcel Duchamp v nekem intervjuju.

Bi še sami želeli kaj dodati, pripomniti?
Zanimivo bi bilo prebrati kakšne misli od tistih redkih konzumentov, občudovalcev, ljubiteljev poznavalcev umetnosti, ki resno, iskreno in strastno živijo z umetnostjo in to brez želje, da bi bili sami umetniki. Verjetno obstajajo.

(Spraševala je Jerneja Potočnik, novinarka Maribor24.si)